Diplomsko delo poskuša dati pregled hrvaških in slovenskih študentov v Pragi konec 19. in začetek 20. stoletja. Na začetku se primerja politična situacija na Hrvaškem, Slovenskem in Češkem in razloži ideja slovanske vzjemnosti kot enega od razlogov za študij na Češkem. V tem primeru so omenjeni kongresi slovanskih časnikarjev, razstave v Pragi in romarstvo na Metodov grob v letu 1885. Glavno obdobje, s katerim se delo ukvarja, je obdobje med letoma 1882 in 1918, vendar so zaradi boljše razlage omenjeni tudi posamezni študenti, ki so študirali v »srcu Evrope« še pred letom 1882. Večina v pričujočem delu omenjenih slovenskih študentov je po končanem študiju začela delati na Hrvaškem. Del o hrvaških študentih lahko razdelimo v dve veliki skupini iz let 1895 in 1908 ko se jih je veliko izpisalo z zagrebške univerze in nadaljevalo študij v Pragi. Skupina iz 1895 je izdajala 2 časopisa: »Hrvatska Misao« in »Novo Doba« in je tudi znana kot praška literarna skupina, s katero so sodelovali tudi slovenski študenti. Ena od pomembnejških oseb iz hrvaške zgodovine, ki je študirala v Pragi, sicer samo 2 leti, je bil Stjepan Radić, ki je s svojimi vtisi vplival na omenjeno strujo študentov. Študenti iz leta 1908 so večinoma odhajali na študij v Prago zaradi politične upokojitve njihovega profesorja Đure Šurmina. Omenjeni so tudi splitski študenti s češke tehnične fakultete, ki so znani kot očetje splitskega nogometnega kluba »Hajduk« kakor tudi slovenski študenti, avtorji časopisa »Naši zapiski«, katerega so izdajali po vrnitvi iz Prage. Delo se konča s hrvaškimi in slovenskimi doktorji Karlove univerze v Pragi v že omenjenem obdobju.